tajnik

  • 41gramatej — gramàtej m <G gramatèja, G mn gramatéjā> DEFINICIJA pov. 1. pisar, tajnik 2. naslov činovnika u grčkoj koloniji Issa (Vis) ETIMOLOGIJA grč. grammateús ≃ grámma: slovo, pismo …

    Hrvatski jezični portal

  • 42jazidžija — jazìdžija m <N mn e> DEFINICIJA reg. zast. pisar, tajnik ETIMOLOGIJA vidi jazija …

    Hrvatski jezični portal

  • 43čàs — čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 44federál — a m (ȃ) v fašistični Italiji tajnik pokrajinske zveze fašistične stranke: sodeloval je s federalom v Gorici …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 45končáti — ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 46občínski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 47odpírati — am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa b) da postaja notranjost dostopna: odpirati… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 48oskrbováti — újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje: oskrbovati koga s kruhom; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše področje; žile oskrbujejo… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 49pôsel — sla [ǝu̯] m (ó) 1. nav. mn., navadno s prilastkom celota del, opravil v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo zadolžen: sam vodi vse bančne, blagajniške, trgovske posle; kreditni, plačilni posli / dekanski, državniški posli; opravljati… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 50povzéti — vzámem dov., povzêmi povzemíte; povzél; nam. povzét in povzèt (ẹ á) 1. nakratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika