tŕgati

  • 31česáti — čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ) 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren.… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 32češljáti — ám nedov. (á ȃ) razčesavati ali trgati v pramene: češljati ličkanje; pren. vetrovi češljajo ozimna žita …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 33čévelj — vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 34cúfati — am nedov. (ȗ) pog. trgati v kosme, nitke; cefrati, rahljati: cufati perje, žimo / v zadregi je cufala rob predpasnika …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 35cúkati — am nedov. (ú ȗ) pog. 1. sunkoma potegovati: cuka ga za lase, rokav; cukati za vajeti / ona me pri česanju tako cuka / cukati nitke iz blaga puliti, vleči 2. brezoseb. imeti sunkovite bolečine; kljuvati, trgati: cuka me v rami 3. ekspr. piti… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 36cúnjati se — am se nedov. (ū ȗ) trgati se (na kose): obleka se mu že cunja / ekspr. nad jezerom so se cunjale megle …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 37čúpati — am nedov. (ȗ) nar. puliti, trgati: Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa (F. Finžgar) …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 38cvèsti — tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ in cve ] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 39cvetéti — ím nedov. (ẹ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 40cvetíca — e ž (í) 1. redko roža, cvetlica: cvetica lepo diši; trgati cvetice; bele cvetice; šopek cvetic 2. agr. vonj vina: muškatova cvetica; vina z izrazito cvetico ◊ vet. večja bela lisa na čelu živali, zlasti konja …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika