skočiti
51aorist — ȁorist m DEFINICIJA gram. glagolski oblik koji izriče prošlu svršenu radnju [skočih prema skočiti] ETIMOLOGIJA grč. aóristos: neomeđen ≃ a 1 + horízein: omeđivati …
52iskočiti — iskòčiti svrš. <prez. īm, pril. pr. īvši, prid. rad. iskòčio/ la ž> DEFINICIJA 1. (iz) skokom ili skočivši izaći iz čega 2. (Ø) naglo ili vidljivo se pojaviti, odjednom se nametnuti; izbiti FRAZEOLOGIJA iskočiti iz kože izgubiti prisutnost …
53inzultirati — inzultírati (koga, što) dv. <prez. inzùltīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje> DEFINICIJA izvesti/izvoditi inzult (ob., v. inzult (1)) ETIMOLOGIJA njem. insultieren ← lat. insultare: skočiti, napasti …
54beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… …
55brêzno — a s (é) zelo globoka jama s strmimi stenami: nagniti se nad brezno; pasti, skočiti, strmoglaviti v brezno; globoko brezno; dno temnega brezna; pren. skrivnostno brezno človeškega srca // ekspr. velika globina: gledal je z mostu v brezno pod seboj …
56čez — predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz (ẹ̑) 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal… …
57gláva — e stil. é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo;… …
58hláče — hláč ž mn. (á ȃ) oblačilo, zlasti moško, ki obdaja spodnji del telesa in vsako nogo posebej: nositi, obleči, sleči, strgati hlače; irhaste, platnene hlače; hlače do kolen / delovne, jahalne, smučarske hlače; ženske hlače; dolge hlače katerih… …
59iz — predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven: skočiti iz grmovja; stopiti iz hiše; piti iz kozarca; prenos iz gledališča; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije; priti iz Gorenjske z… …
60izskočíti — skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete …
