posrečilo se mu je
1posréčiti se — im se dov. (ẹ ẹ̑) navadno z dajalnikom pri nastanku, uresničitvi doseči (zaželeno) kakovost, ustrezno lastnost: načrt, poskus se je posrečil; šolska naloga se mu ni posrečila; pecivo se ji je zelo posrečilo / temu človeku se vse posreči, česar… …
2mésto — a s (ẹ) 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; …
3pòsrećiti se — svrš. 〈prez. īm se, pril. pr. īvši se, prid. rad. pòsrećio se〉 imati sreće, poći za rukom, uspjeti ⃞ {{001f}}posrećilo mi se slučajno (sam) uspio u čemu, uspio (sam) jer sam imao sreće …
4posrećiti — pòsrećiti se svrš. <prez. īm se, pril. pr. īvši se, prid. rad. pòsrećio se> DEFINICIJA imati sreće, poći za rukom, uspjeti FRAZEOLOGIJA posrećilo mi se slučajno (sam) uspio u čemu, uspio (sam) jer sam imao sreće ETIMOLOGIJA po + v. sreća …
5držáti — ím nedov. (á í) 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi …
6fíga — e ž (í) 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti,… …
7iróničen — čna o prid. (ọ) ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen… …
8izkopáti — kópljem tudi ám tudi skopáti skópljem tudi ám dov., izkôplji izkopljíte tudi izkôpaj izkopájte tudi skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; izkôpal tudi skôpal (á ọ, ȃ) 1. s kopanjem narediti: izkopati grob, jamo, kanal; izkopati temelje za… …
9izmojstríti — ím in zmojstríti ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ȋ í) redko 1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz 2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril 3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se …
10izvŕtati — am tudi zvŕtati am dov. (r̄) 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / …