boriti se za oblast

  • 1národen — dna o prid. (á) 1. nanašajoč se na narod: a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 2právo — práv|o sr 1. {{001f}}a. {{001f}}ukupnost državnih i međunarodnih pravila koja uređuju životne odnose među ljudima i prema zajednici b. {{001f}}ono što pripada pravnoj osobi po odredbama pravnih propisa 2. {{001f}}ukupnost zakona i propisa koji se …

    Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • 3pravo — právo sr DEFINICIJA 1. a. ukupnost državnih i međunarodnih pravila koja uređuju životne odnose među ljudima i prema zajednici b. ono što pripada pravnoj osobi po odredbama pravnih propisa 2. ukupnost zakona i propisa koji se odnose na kakvu… …

    Hrvatski jezični portal

  • 4demokracíja — e ž (ȋ) 1. politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov: demokracijo je zamenjal fašizem; boriti se za demokracijo / publ. zahodne demokracije ♦ polit. buržoazna ali meščanska demokracija z več… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 5enôtnost — i ž (ó) lastnost, značilnost enotnega: a) ta dogodek je razbil enotnost stranke; boriti se za enotnost; publ. pogovori so potekali v duhu medsebojnega razumevanja in enotnosti / etnična, jezikovna enotnost / bratstvo in enotnost jugoslovanskih… …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 6samodŕštvo — a s (ȓ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodrštvu // ekspr. ravnanje oblastnega, samovoljnega človeka: žene so se uprle samodrštvu mož; samodrštvo in trinoštvo …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 7sámodržávje — a s (ȃ ȃ) v carski Rusiji politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodržavju; carsko samodržavje …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • 8sámovláda — e ž (ȃ ȃ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina; samodrštvo: boriti se proti samovladi / samovlada vladarja 2. knjiž. vodilen, gospodujoč položaj: njihova želja po samovladi na Jadranu / s …

    Slovar slovenskega knjižnega jezika